Vedno se znajdem v situaciji, ko moram tik pred nevihto zapreti vse tende, da mi jih ne odpihne. Morda ne bi bilo nič narobe, ampak enkrat sem že doživela, ko je veter pihal močneje kot kadarkoli in naredil veliko škode. K sreči ne pri meni doma. Ampak izkušnja je bila precej močna. Sedaj vedno vse pospravim, ko se pripravlja nevihta, ker nočem doživeti kakršnekoli škode doma. Tista škoda, ki je bila takrat, ni bila na meni na srečo, ker sem delala v kavarni.
Hitela sem po terasi, da sem pravočasno pospravila vse blazine iz vrtne garniture, ker je dež že začel padati, tende so se pa vmes same zapirale, ker so na električni pogon. Še dobro, ker bi drugače imela resen krizni menedžment tukaj na vrtu. V petnajstih minutah je bilo vse pospravljeno, kot da nikoli nimamo postavljenega vrta in nevihta se je lahko začela. Odšla sem v hišo in takoj, ko sem vstopila, sem zavonjala odlično rižoto, ki jo je kuhal mož. Res sem srečnica, da zna tako dobro kuhati in da se mu celo da toliko kuhati. Pospravila sem daljinec za tende in se mu pridružila pri kuhanju. Bolj pri pripravljanju solate, mize in pripora ter seveda pri predčasnem prehranjevanju, ker ne znam počakati do zaključka kuhanja. Ne morem si pomagati, vse je tako zelo dobro, ko kuha.
Zunaj se je že bliskalo in pihalo je tako, da bi res lahko tokrat tende, odneslo kam. To bi bilo res nerodno. Še dobro, da sem uredila in to ne bo možno. Kmalu je bila večerja pripravljena in z možem sva se lahko posvetila temu in pa pogovoru o tem kaj imava še v načrtu za zvečer. Mislim, da bova oba kar za to, da si ogledava kakšen film in greva hitro spat. Jutri je napovedano lepše vreme in bova lahko zajtrkovala na vrtu, ko bodo tende, ponovno odprte.