Na vikendu pri prijatelju je vedno vladala posebna, skoraj ritualna energija.
Vsako leto ob približno istem času, se zberemo na moškem večeru, kjer ob kaminu preživimo nekaj ur v prijetnem klepetu, smehu in dobri družbi. Navadno kar do jutra. Tega večera je bil pogovor še posebej zanimiv, saj je prijatelj imel še svežo zgodbo iz svoje službe, kjer opravlja višinska dela. Ko je kamin pričel prijetno greti in so iz njega prihajali plameni, smo se namestili na stare usnjene naslanjače, vsak s svojo pijačo v roki. Pripovedovanje se je pričelo. Začel je z besedami, da je že večkrat povedal, da je njegovo delo prava adrenalinska avantura. Popravil si je brado in nadaljeval s pripovedjo, kaj se mu je pripetilo prejšnji teden. Vsi smo prisluhnili, skoraj smo se spremenili v ušesa. Začel je pripovedovati, kako so skupaj z ekipo, ki opravlja višinska dela, popravljali streho ene najvišjih poslovnih stavb v mestu.
Na začetku se zdi čisto navaden dan, se zbudiš, pripraviš opremo in greš na delo. Ko pa si na vrhu stavbe, ko te veter prepiha do kosti in pogledaš dol, se zaveš, da le ni tako preprosto. Da ta višinska dela le zahtevajo nekaj znanja in poguma. Medtem, ko je pripovedoval o svojih izkušnjah s strmimi stenami, vetrovnimi dnevi in adrenalinsko zahtevnimi nalogami, smo vsi, ki smo bili zbrani ob kaminu, dobesedno utihnili in pozabili zapreti naša usta. Ni bilo samo to, da je opravljal težaška dela. Bilo je v tem, kako se je soočal s strahovi in nevarnostmi na vsakem koraku, pa vendar nikdar ni obupal. Nadaljeval je z besedami, da so se spustili v razmerah, ki so bile skoraj nemogoče. Ko si na visoki stavbi in veter postaja vse močnejši, si misliš, da boš preprosto odletel. Ko pa se spustiš na tla, pa se zaveš, kako majhen je ta svet.
Zbrani ob kaminu, z mislimi v zgodbah, ki so nas popeljale v svet, ki ga le redko vidimo, smo bili ponosni na prijateljevo neustrašnost in pogum, ki ga kaže, ko opravlja višinska dela.