Danes se ure ne nosijo več tako pogosto, kot so se včasih, vendar ure Rolex se ne bi branil prav nihče. Sam sem živel v družini, ko nam nikoli ni primanjkovalo denarja, oče mi je vedno kaj lepega kupil, nikoli nisem čutil, da bi nam kdaj kaj manjkalo in lahko rečem zase tudi, da nisem bil razvajen.
Vzgajali smo se, da ti življenje ne prinese vsega na pladnju, da se je za vse potrebno boriti in delati. Ko sem dopolnil 18 let, pa sem izrazil željo, da so mi všeč ure Rolex, zavedal sem se cen in vsega, a me je oče lepo vprašal, da bi mi rad kupil nekaj trajnega in lepega, kar bom imel za celo življenje in tako se nisem branil ure Rolex, ker sem jih res imel rad in so mi bile zelo lepe ure. Ne vem, zakaj sem jih tako pogosto gledal in občudoval, enostavno so mi to bile ure klasa zase in vedel sem, da so te ure Rolex res vredne. Oče je že vedel, da so mi te ure Rolex lepe, tako da ni bil presenečen, da sem to rekel.
In res mi je za 18 rojstni dan kupil prekrasno uro Rolex, ki jo imam še danes. Nisem bila takšen, da ne bi cenil stvari, ampak sem bil zelo priden otrok, spoštoval sem ljudi in vse, kar so mi ljudje tudi dali. Moji starši so bili vedno dobri z menoj, verjeli so vame, kar pa je meni dalo veliko samozavest. Lahko bi bil samo doma in ne bi prav nič naredil, a sem že kmalu pomagal očetu. Navajen sem bil njegove pisarne, da se non stop dela. Ta vzorec mi je bil položen v posteljo.
Dobil sem darilo, ki sem ga resnično cenil, ure Rolex ne dobiš kar tako, ker si jo pač en dan želiš kupiti, tega sem se zavedal in zavedal sem se njene vrednosti. Srečen sem v svoji družini.