Vsi vemo, da ima ženska veliko dela in da si le poredko vzame čas zase. Tudi sama sem bila takšna, da sem vse dala pred sabo in tako zame ni ostalo prav nič časa. Jutranja kava, je bila spita v naglici, tako da včasih nisem vedela, ali sem jo spila ali ne. Da bi imela čas za telovadbo, na to nisem niti pomislila. Nato pa se nisem več dobro počutila in vse sem delal zelo težko. Dnevi so zame postali grozni.
Zdravniški izvidi niso pokazali nič, tako sem vedela, da je prišel čas zame, ker drugače ne bom zmogla nič več. Prisiljena sem bila, da si vzamem čas zase in tako sem se odločila, da bo prvi korak zame, jutranja kava v miru. To sem si vedno želela. Čeprav sem se zavedala, da, se bom morala verjetno prej vstati in tako sem se odločila, da bom šla prej spat. Začela sem iskati rešitve, da sem lahko dobila svoj čas.
Tako je prišel ta čas, ko zjutraj posvetim čas sebi in telovadim. Po telovadbi pa me čaka še jutranja kava v miru. To so bili začetki zame. Vedela sem, da moram še poskrbeti zase, bilo je težko, ker sem vse v hiši navadila, da vse delam namesto njih. Tako so koraki bili majhni, a so vsi ostali videli, da sem prvič čisto resna, da ne bom več počela stvari namesto njih.
Danes je kava zame čas, ki ga posvetim sebi brez slabe vesti. Ko imam slab dan, se spomnim, kako sem si priborila kavo in tako vem, da sem močna, da bom zmogla tudi ostale stvari. So še dnevi, ko se mi stvari rušijo, kava me včasih reši, da pozabim za trenutek na svoje težave.
Ne bom več opustila jutranje rutine, sedaj jo poznajo že vsi in ne rabim biti zjutraj tiha, ker že vsi vedo, da je to čas zame in spijo tako dolgo, dokler se ne skuha kava in je v miru ne spijem.