Lahko bi z lahkoto rekla, da preden se nisem začela spraševati, kaj je z menoj narobe, niti vedela nisem kaj to sploh je osebna rast, ker me nikoli ni niti zanimalo. Sem zelo čustven človek in ko sem prišla v obdobje, ko nisem vedela več kdo sem in kaj je moja naloga, sem začela kopati po sebi. No, takrat pa so prvič prišle v ospredje besedi osebna rast, ki sta mi dali misliti.
Spoznala sem, da predenj ne izgubim svojega straha, ne morem napredovati, spoznala sem, da vsak dan živim v strahu, da stvari ne delam prav, vse kar sem naredila čez dan, nisem vedela, če je prav, tako sem prišla do spoznanja, da si ne zaupam, da si ne verjamem in na koncu zaključila, da kako naj me imajo ljudje radi, če pa sama sebe nimam rada. Takrat je nastopila osebna rast in sama se tega nisem zavedala, ker sem bila zrušena, to so bili moji najtežji trenutki, veliko sem jokala, ker nisem videla izhoda.
Začela sem počasi spoznavati, kaj sploh sem, osebna rast se je prebudila, kaj si želim, kdo sem in kako me vidijo drugi. Spoznala sem, da že kar nekaj časa, govorimo o letih svojega življenja, ostajam na istem mestu, se ne premikam. Imela sem leta svoje rasti, takrat sem v 10 letih naredila vse, na kar sem danes ponosna, a kaj ko sedaj že nekaj let stojim na mestu. Bila sem razočarana sama nad seboj, da sem to dovolila, vedela sem, da se je sedaj moja osebna rast prebudila, da sem začela razmišljati.
Moja podoba v ogledalu mi ni bila niti najmanj všeč, tako sem si zadala naloge:
- Premagati strahove,
- dobiti energijo,
- lepše izgledati,
- imeti se rada.
Sedaj je moja osebna rast na začetku, a sem srečna, da se je saj začela, zmogla bom, da pa se bom počutila boljše, bom pa morala prehoditi še kar nekaj poti.